bo

Vse bo še kako dobro. S prihodnostjo in to, mislim.

Dokler se odrasli znamo igrat, bo že še dobro.

Petek.

Je bilo deževno in mokro vse okrog, eno prvih decembrskih juter. Franja je vzela glavnik in škarje iz bratovega ustvarjalnega paketa (v katerem so poleg njih ostali le še bela kreda - sumljivo nagrižena, par navojev barvnega selotejpa in nenačeta vrečka bleščic za telo - hvala bogu, je pomislila, ker ni vedela, da je bilo takšnih vrečic v začetku precej več), odrinila nizko mizico stran od velikega ogledala, vrgla dve blazini na tla in spodvila noge. Z glavnikom je povlekla tesno skoz sprednje lase, in potem - razzz. Poln nos kocin. Vse lase je ostrigla ravno in se malo nasmejala, ker je zares izgledala kot goba. Krššš, razzz, razzz, krššš ... Škarje je obrnila vertikalno in zarezala navzgor v raven rob, da se je pokazal čisto mali trikotnik čela, nato je to ponovila od ene strani do druge. Vmes je nekajkrat pihnila, iztegnila jezik in v hrbtni del roke obrisala drobne konice las. Vsake toliko je zaklela, ker so se škarje na enem mestu čudno lepile, verjetno kot posledica zadnjega velikega umetniškega dela, ki so ga soustvarile. Pa je šlo, razzz, raaa-av! prekl... , razzz. Odložila je orodje in se strmo zagledala v svoj odsev, glavo je obračala malo desno, malo levo, zamišljeno našobila ustnice in zavzdihnila. S prsti je pokrtačila majico in z dlanmi potegnila skupaj kupčke las zraven blazin. Vstala je, stresla s trupom, če se je mogoče še kje kaj drži, potem se je še enkrat spogledala. Kotiček ust ji je potegnilo navzgor, pomežiknila je in namignila punci v ogledalu: eee mala, ko te šiša?

Ko bom velika

Ko bom velika, bom veličastna in bom nekaj čisto posebnega. Postala bom uspešna, učena in izjemno sposobna, samozavestna, samozadostna in samovšečna, prelepa, premišljena in fantastična, komaj še resnična, vsa zavidanja vzbujajoča, simpatična in v nečem, to se ve, prva na svetu, krepostna, mladostna in skromna.

Sama sreča pa ostajam na metru štiriinšestdeset nadtalne višine - in se mi nikamor ne mudi.

Tu-(h)-Tam

Čudovito je imeti svoj 'tukaj' in svoj 'tam', dva domova, dve domovini - tisto, v kateri te rodijo, in tisto, v kateri to še enkrat storiš sam. Vedno si v svojem 'tukaj', na korak sta si sinhrona, medtem ko ti 'tam' nonšalantno poseda na zatilju, meditira, frca mačke in greje zate možnost sprememb. Tam, kjer je tvoj 'tam', čas stoji, vse te čaka, vedro je, varno in ljudje so mehki, topli in tako tvoji. Čisto lahko jih je imeti rad. Ena boljših zadev pri 'tukaj' in 'tam' je potovanje med njima. Najlepše je oditi, ko veš, da se boš vrnil, in priti, ko veš, da ne boš ostal.

Resna stvar

Glavobol je resna stvar. Zgodi se iz mnogih razlogov, kot so udarec v rob okenskega okvirja, debata s sosedovo Rozi, poslušanje eksperimentalnega jazza, migrena ob menjavi letnih časov, listanje štiristo enajstih poročnih slik, na katerih poznaš dva človeka (in to nista mladoporočenca), pretirana klima v pisarni, pomanjkanje kofeina, seksa ali obojega, celonočno prepiranje, večerna repriza jutranjih poročil, kronična nespečnost, zamolčane zamere, obisk terenskih prodajalcev družinskih enciklopedij, Top-shop reklame za telovadne naprave, brezkrajna ne-zaspanost otrok, polna luna, pogled na vago, seznam pogojev za prijavo na razpisano delovno mesto čistilke/ca ('popoldanskega administratorja poslovnih prostorov'), cvetni prah, ponavljanje slučajno posrečene spikerjeve šale na radiju, dvanajst nasvetov za takojšnjo duhovno rast in (navadno v tesni povezavi z vsem naštetim) alkohol.

Eden od razlogov je konstanta - da veš, da si živ.

Dva sta preizkušnja - ko mineta, si zmagovalec.

Trije ali več so presežek - spet veš, da si živ, ampak se ti ta ideja zdi vse prej kot dobra in za njo te ne boli samo glava, temveč tudi precej bolj intimen predel.

Od ljudi, ki se znajdejo v takšnem stanju, umaknite svojo pretirano občutljivost, svoj sicer edinstveno prodoren humor, svoje terapevtske vrline, še več alkohola in ostre predmete. Ker glavobol je resna stvar.

Spev brezposelnosti

Spet je treba popestriti jutro. Za dober dan poskušam pisati z levo. Torej - kaj bo dobrega?
Rade pravi, da mu ne smem težit. Škoda. Rada bi mu narisala brke ali šmekerske obrvi. Pa ne pusti. Kot sem rekla - škoda. V tem primeru lahko težim samo sama sebi. Ampak tudi jaz si ne pustim risat po obrazu (kakšna puščoba). Tako sem spet na pozitivni nuli, vsaj kar se aktivnosti tiče. Hm. Mogoče bi pa lahko počela kaj koristnega. Na primer - koristnega za mojo prihodnost (ki se, bogami, ne zdi daleč). Zanimiva ideja, vredna pretresanja. Ampak jutro je, kdo pa še zjutraj trezno razmišlja (ali dobro pretresa)? Najrajši bi nekomu narisala brke. Rade, ej Raaadee ...

Vštric

ne vem, če je moja priključitev na medmrežne forume zdrava. je pa potrebna.

nekoč - leta 2014. - se je svet zavrtel še hitreje. težko grem peš vštric. poleg tega nikoli nisem bila kaj prida tekač.

s supergami na prstih stopam na vrtiljak.