bo

Vse bo še kako dobro. S prihodnostjo in to, mislim.

Dokler se odrasli znamo igrat, bo že še dobro.

Petek.

Je bilo deževno in mokro vse okrog, eno prvih decembrskih juter. Franja je vzela glavnik in škarje iz bratovega ustvarjalnega paketa (v katerem so poleg njih ostali le še bela kreda - sumljivo nagrižena, par navojev barvnega selotejpa in nenačeta vrečka bleščic za telo - hvala bogu, je pomislila, ker ni vedela, da je bilo takšnih vrečic v začetku precej več), odrinila nizko mizico stran od velikega ogledala, vrgla dve blazini na tla in spodvila noge. Z glavnikom je povlekla tesno skoz sprednje lase, in potem - razzz. Poln nos kocin. Vse lase je ostrigla ravno in se malo nasmejala, ker je zares izgledala kot goba. Krššš, razzz, razzz, krššš ... Škarje je obrnila vertikalno in zarezala navzgor v raven rob, da se je pokazal čisto mali trikotnik čela, nato je to ponovila od ene strani do druge. Vmes je nekajkrat pihnila, iztegnila jezik in v hrbtni del roke obrisala drobne konice las. Vsake toliko je zaklela, ker so se škarje na enem mestu čudno lepile, verjetno kot posledica zadnjega velikega umetniškega dela, ki so ga soustvarile. Pa je šlo, razzz, raaa-av! prekl... , razzz. Odložila je orodje in se strmo zagledala v svoj odsev, glavo je obračala malo desno, malo levo, zamišljeno našobila ustnice in zavzdihnila. S prsti je pokrtačila majico in z dlanmi potegnila skupaj kupčke las zraven blazin. Vstala je, stresla s trupom, če se je mogoče še kje kaj drži, potem se je še enkrat spogledala. Kotiček ust ji je potegnilo navzgor, pomežiknila je in namignila punci v ogledalu: eee mala, ko te šiša?